26 september 2017
Gledam nase s svojimi očmi. Gledam tudi nate, na moža, na svoje otroke.
S svojimi očmi gledam na vse življenjske situacije.
In razmišljam.
O tem, kako gledam
in kaj vidim
v sebi, v drugih, v svojem mikro in makro svetu.
Premorem toliko upanja, da kljub vsem minusom sebe/ tebe/ njega, iščem tisto najboljše?
Kar vsak je in kar lahko postane.
Otroci potrebujejo starše, ki v njih vidijo upanje.
Otroci potrebujejo starše, ki v sebi vidijo upanje, imajo sami sebe in eden drugega radi.
Otroci potrebujejo starše, ki v svetu vidijo upanje, v njem radi živijo in v sebi nosijo živjenjsko strast.
Tako jim bo jasno, da je življenje, ki jim je bilo podarjeno, lepo in vredno živeti.
Sem in tja srečam starše, ki so mi v tem pogledu velik zgled. S preprostim, pristnim pogledom. In takim nasmehom, ki paše zraven.
Oznake:
Št. komentarjev: 0